Zakaj se ponoči zbujamo in kaj nam telo s tem sporoča?

Uvod

Ponoči, ko svet utihne in se zdi, da bi morali počivati, se včasih zgodi ravno nasprotno, telo se prebudi. Ure kažejo 3:00 ali 4:00 zjutraj, misli začnejo teči in mir, ki ga iščemo, se zdi daleč stran.

Večina ljudi to razume kot “težavo s spanjem”. A v resnici je nočno prebujanje pogosto način, kako telo in psiha komunicirata, kako skušata najti ravnovesje po dnevu, ki je bil morda prehiter, prepoln dražljajev ali čustveno nasičen.

Spanje ni zgolj fiziološki proces, je zrcalo našega notranjega dogajanja.

1. Telo, ki ne zna izklopiti

Spanec je zapleten biološki proces, ki ga uravnava cirkadiani ritem, to je notranja ura, ki v 24-urnem ciklu usklajuje budnost, hormonske spremembe, temperaturo in sproščanje kortizola. Kortizol, hormon budnosti in stresa, bi moral čez dan naraščati in se zvečer naravno znižati.

Toda ob dolgotrajnem stresu, čustveni napetosti ali preobremenjenosti, ta ritem izgubi svoj naravni tok. Raziskave kažejo, da že nekaj dni povečanega stresa zadostuje, da se kortizol začne izločati v napačnem delu noči, kar zmoti cikel spanja (Leproult in Van Cauter, 2010).

Telo se torej ne zbudi po naključju — zbudi se, ker še vedno čuti, da mora biti budno.

Ko živčni sistem ostane v stanju “nevarnosti”, se telo ne zna popolnoma sprostiti. Simpatični živčni sistem, ki nas čez dan varuje, ponoči ostane preveč aktiven, medtem ko parasimpatični, odgovoren za počitek, ne prevzame svoje vloge.

Ta fiziološki “alarm” se pogosto izrazi kot nočno prebujanje, pospešeno bitje srca, napetost v mišicah ali občutek notranje nemira.

2. Ko pridejo na vrsto čustva

Med spanjem naši možgani ne počivajo. Aktivno predelujejo čustvene izkušnje in utrjujejo spomine. Faza REM, v kateri sanjamo, ima ključno vlogo pri čustveni regulaciji.

Študije so pokazale, da REM spanje pomaga “ugasniti” prekomerno aktivnost amigdale, to pomeni dela možganov, ki zaznava grožnjo in uravnava čustva (Goldstein in Walker, 2014). Če ta proces ne poteka nemoteno (npr. zaradi stresa, travme ali nepredelanih občutkov), amigdala ostane preveč aktivna in telo nas zbudi, kot da bi želelo nadaljevati delo, ki ga čez dan ni zmoglo opraviti.

Nočno prebujanje je lahko način, kako možgani in telo poskušajo dokončati čustveno delo, ki je ostalo odprto.

Ko čez dan ne najdemo časa za čustveno zavedanje, se telo tega loti ponoči. Zato se ljudje pogosto zbudijo sredi noči z mislimi, ki so čez dan potisnjene na stran, neizrečeni pogovori, skrbi, spomini ali občutek, da “nekaj ni zaključeno”.

3. Kaj nam pove logoterapija

V logoterapiji se človek razume kot bitje, ki ne išče le ugodja, temveč smisel. Ko se ponoči prebujamo, je to morda način, kako življenje samo poskuša opozoriti na nekaj pomembnega: na neravnovesje med tem, kar živimo, in tem, kar globoko v sebi čutimo, da bi morali živeti.

Morda se ne zbujamo zato, ker bi bilo nekaj narobe s spanjem, ampak zato, ker se v nas nekaj želi prebuditi.

Viktor Frankl je zapisal, da “človek ni toliko bitje udobja, kot bitje pomena”. Nočna prebujanja lahko tako razumemo kot povabilo k introspekciji: kaj me v tem trenutku najbolj obremenjuje, kje sem preobremenjena, kje živim v nasprotju s svojimi vrednotami ali notranjim tempom?

Ta pristop ne išče “popravka spanja”, temveč razumevanje sporočila, ki ga telo nosi.

4. Kako umiriti telo in možgane

Nočna prebujanja niso znak, da je s telesom nekaj narobe. So znak, da sistem potrebuje regulacijo. Pomaga, če k temu pristopimo celostno: fiziološko, psihološko in eksistencialno.

1. Telesni pristop: pomiri živčni sistem

• Ne silite nazaj v spanje. Ko se zbudite, nekaj minut le opazujte dihanje.

• Podaljšajte izdih. To aktivira parasimpatični živčni sistem (Jerath idr., 2015).

• Zavedanje telesa. Usmerite pozornost v točke, kjer telo leži: postelja, blazina, občutek teže. To daje signal varnosti.

  
  

🌙 2. Kognitivno-čustveni pristop: prenehajmo “reševati” noč

Ko se zbudimo, misli pogosto stečejo v smer: “Zakaj ne morem spati?” ali “Jutri bom uničena.” Te misli dodatno aktivirajo stresni odziv. Namesto tega si lahko rečemo: “Moje telo me ščiti. Vse je v redu.” Ta notranji dialog ima dokazano pomirjujoč učinek (Harvey, 2002).

💭 3. Logoterapevtski pristop: dovoljenje za počitek

Pred spanjem si reci:

“Moje telo zdaj potrebuje počitek. Varna sem. Nič ni, kar ne bi moglo počakati do jutri."

To preprosto sporočilo pošilja telesu informacijo, da je varno izklopiti nadzor. V logoterapevtskem smislu je to dejanje smisla, zražanje odgovornosti do sebe, ne egoizma.

5. Večerna vaja: “Prostor za konec dneva”

Preden ležeš, poskusi naslednjo preprosto prakso:

1. Zapiši tri misli ali občutke, ki so danes ostali nedokončani.

2. Zapiši eno stvar, za katero si hvaležna.

3. Zapiši eno namero za jutri, droben korak, ki ti bo prinesel mir.

4. Preberi si stavek:

   “Dan je končan. Zdaj izbiram počitek. Zaupam življenju, da bo zame skrbelo tudi, ko spim.”

Raziskava Scullin (2018) potrjuje, da kratko večerno zapisovanje zmanjšuje čas uspavanja in nočna prebujanja, ker možgani “odložijo” potrebo po stalnem nadzoru.

6. Zaključek

Nočna prebujanja niso znak šibkosti ali pokvarjenega spanca. So jezik telesa, ki nas vabi, da upočasnimo, poslušamo in se spomnimo, da smo živi.

Telo nas ne izdaja – opozarja nas. In ko mu prisluhnemo, se pogosto zgodi, da se končno lahko spočije.

Počitek ni izguba časa, ampak dejanje poguma. Ker zaupati, da svet lahko počaka, pomeni – zaupati sebi.

Viri in literatura

Goldstein, A. N., & Walker, M. P. (2014). The role of sleep in emotional brain function. Annual Review of Clinical Psychology, 10, 679–708.

Harvey, A. G. (2002). A cognitive model of insomnia. Behaviour Research and Therapy, 40(8), 869–893.

Jerath, R., Edry, J. W., Barnes, V. A., & Jerath, V. (2015). Physiology of long pranayamic breathing: neural respiratory elements may provide a mechanism that explains how slow deep breathing shifts the autonomic nervous system. Medical Hypotheses, 85(5), 491–497.

Leproult, R., & Van Cauter, E. (2010). Role of sleep and sleep loss in hormonal release and metabolism. Endocrine Development, 17, 11–21.

Scullin, M. K. (2018). The effects of bedtime writing on sleep onset latency: A randomized controlled trial. Journal of Experimental Psychology: General, 147(1), 155–162.