O DOMOVIH, ODHODIH IN NOVIH ZAČETKIH...

Če bi me pred nekaj leti vprašali, kje živim, bi brez razmišljanja odgovorila: v Ljubljani.

Danes odgovor ni več tako preprost.

V zadnjih letih zaradi partnerjeve kariere živim v različnih državah, spoznavam nova mesta, nove jezike in vsako leto znova gradim nov začetek.

Na prvi pogled se sliši razburljivo. In pogosto tudi je.

A ob vseh novih začetkih sem začela opažati nekaj, o čemer se redkeje govori.

Vsaka selitev pomeni več kot samo pakiranje kovčkov. Pomeni posloviti se od rutine. Od ljudi. Od znanih ulic. Od občutka, da veš, kam greš na kavo, ko imaš slab dan. Pomeni priti v mesto, kjer ne poznaš nikogar. V stanovanje, ki še ne deluje kot dom. V življenje, ki ga moraš šele ustvariti.

Ljudje pogosto vidijo potovanja, nova mesta in zanimive izkušnje.

In imajo prav. Hvaležna sem za vse kraje, ki sem jih spoznala, in za priložnosti, ki jih verjetno drugače nikoli ne bi doživela.

A obstaja tudi druga stran, o kateri se govori manj. Stran, ki ni vidna na fotografijah.

Trenutki, ko si želiš samo svoje običajno življenje. Znane trgovine. Svojo frizerko. Družinsko kosilo v nedeljo. Prijateljico, ki bi jo lahko poklicala na spontano kavo.

Včasih ne pogrešamo velikih stvari.

Pogrešamo občutek domačnosti. Tiste drobne stvari, o katerih sploh ne razmišljamo, dokler jih nimamo več vsak dan na dosegu roke.

Šele ko sem začela živeti med različnimi državami in mesti, sem ugotovila, kako močno nas v resnici držijo pokonci ravno majhne rutine. Ljudje. Kraji. Občutek pripadnosti.

Spomnim se večerov v novem mestu, ko je bilo stanovanje opremljeno, kovčki razpakirani in je bilo na videz vse tako, kot bi moralo biti. Pa vendar sem sedela na kavču z občutkom, da sem nekje vmes.

Nisem bila več doma.

Hkrati pa tudi še nisem bila zares tukaj.

In čeprav sem psihoterapevtka, to ne pomeni, da teh občutkov ne poznam.

Tudi sama sem doživljala osamljenost.

Negotovost.

Vprašanja, kje bomo čez eno leto?

Vprašanja, ali bo naslednja sezona podobna tej?

In včasih tudi občutek, da vsi okoli mene živijo bolj predvidljivo življenje.

Poleg vsega lepega, kar takšno življenje prinaša, s seboj prinese tudi veliko neodgovorjenih vprašanj.

Kam naprej?

Kje bo naslednji dom?

Kakšno bo mesto?

Kakšni bodo ljudje?

Bo to kraj, kjer se bom počutila dobro?

Ko živiš v svetu nenehnih sprememb, se hitro naučiš, da vseh odgovorov ne boš dobil vnaprej.

Sčasoma sem ugotovila, da dom ni vedno kraj.

Dom je lahko občutek.

Ljudje, ki jih nosimo s seboj. Vrednote, ki ostajajo enake, tudi ko se vse okoli nas spreminja. Način, kako poskrbimo zase, ko je svet okoli nas neznan.

Morda zato v svojem delu vedno znova srečujem ljudi, ki se znajdejo v obdobjih prehodov.

Selitve.

Spremembe odnosov.

Nova življenjska poglavja.

Obdobja, ko ne vedo več natančno, kdo so ali kam gredo.

Ker sem tudi sama spoznala, kako naporno je živeti med starim in novim.

Med tem, kar je bilo.

In tem, kar šele prihaja.

Na tem blogu bom zato poleg psihoterapevtskih tem delila tudi nekaj več svojega sveta.

Ne zato, ker imam vse odgovore.

Ampak zato, ker verjamem, da se v iskrenih zgodbah pogosto prepoznamo bolj kot v popolnih nasvetih.

In ker verjamem, da se vprašanje doma ne pojavi le ob selitvah.

Pojavi se tudi po izgubi, po koncu odnosa, ob menjavi službe, po rojstvu otroka ali v katerem koli obdobju, ko se življenje spremeni bolj, kot smo pričakovali.

Če se tudi vi kdaj znajdete med tem, kar je bilo, in tem, kar šele prihaja, niste sami.

Dobrodošli ❤️