NARAVNE REAKCIJE, KI JIH ZAMENJUJEMO ZA OSEBNE NAPAKE

Nisi “preveč”, nisi “težaven”, nisi “problem”. Reagiraš. In to je človeško.

V življenju nas nihče ni naučil razumeti svojih čustvenih reakcij.

Naučili so nas biti pridni.

Tiho.

Močni.

Ne motiti.

Ne jokati.

Ne biti “drama”.

Ko si otrok, se hitro naučiš, da so tvoja čustva prevelika za svet okoli tebe in da je lažje, če jih skriješ. Tvoj živčni sistem pa ta nauk vzame dobesedno in ga nosi v odraslost (Porges, 2011).

Zato danes ogromno normalnih človeških odzivov vidimo kot napake. Kot nekaj narobe v nas.

Resnica pa je: to so naravni odzivi na nenaravne okoliščine, ki smo jih doživljali (Siegel, 2012).

PRETIRANA REAKCIJA

To ni drama.

To je zgodovina.

Telo odreagira za vse trenutke, ko nisi mogel/a reagirati. Za vse stavke, ki si jih pogoltnil/a. Za vse situacije, ko nisi smel/a jokati, biti jezen/na, reči “prosim, ne tako”.

Pretirana reakcija nikoli ni o tem trenutku. Vedno je o preteklem trenutku, ki ga nisi nikoli smel/a odživeti.

Nevrologija? Amigdala se vklopi prej kot razum. Zato eksplodiraš prej, kot lahko misliš (LeDoux, 1996).

Kaj narediti?

Po reakciji ne sprašuj “Zakaj sem takšna?”

Vprašaj:“Čemu sem se odzvala? Kaj me je to spomnilo?”

TIŠINA

Tišina ni ignoriranje.

Tišina je “rabim malo varnosti, da ne izrežem nekaj, kar me bo kasneje bolelo”.

Če te je kot otroka prepogosto “povozil” odrasel,

če v tvojem domu ni bilo prostora za pogovor,

če si moral/a biti tiho, da je bil mir —

potem tišina ni tvoja napaka.

Je tvoja stara logika preživetja.

Nevrologija?

Telo gre v freeze, kar je avtomatski zaščitni odziv živčnega sistema (Porges, 2011).

To ni izbira. To je refleks.

Kaj narediti?

Ne sili besed, ko jih telo ne more dati.

Reci: "Ne odmikam se, zberam misli in besede."

JOK

Jok ni šibkost.

Jok je enako kot potenje — samo za čustva.

Ko se nabere preveč, telo spusti.

Tako kot izpustiš paro iz lonca, da ti ne eksplodira kuhinja.

Sram pred jokom pride iz stavkov:

“Ne jokaj.”

“Tako velika pa še jokaš?”

“Ne bodi občutljiva.”

Ampak jok je najstarejši način regulacije živčnega sistema (Frey, 1985). Iz tebe ne teče šibkost —iz tebe teče napetost.

Kaj narediti?

Ne ustavljaj.

Daj roko na prsi.

To je varnostni signal živčnemu sistemu (Porges, 2011).

UTRUJENOST

Utrujenost ni, da nisi dovolj discipliniran/a.

Utrujenost je, da si PREDOLGO nosil/a stvari, ki niso tvoje.

Utrujenost pride, ko si bil/a:

• predolgo močan/na

• predolgo tiho

• predolgo vloga “opore”

• predolgo tisti, ki rešuje druge

• predolgo pod pritiskom, da ne smeš popustiti

Utrujenost je telo, ki reče:

“Ne dohajam več tempa, ki si ga tvoja glava želi.”

Nevrologija?

To je živčni sistem v “collapse” stanju — faza preobremenjenosti po dolgotrajnem stresu (Sapolsky, 2004).

Kaj narediti?

Ne išči motivacije.

Išči okrevanje.

Počitek ni nagrada.

LJUBOSUMJE

Ljubosumje ni znak nezrelosti. Je znak, da ti je nekaj pomembno.

Ljubosumje čutiš tako močno, ker ga možgani obdelajo podobno kot fizično bolečino — aktivirajo se ista področja, ki zaznajo nevarnost in socialno bolečino (Eisenberger in Lieberman, 2004).

Zato te dobesedno “stisne” v telesu.

To ni nezrelost.

To je tvoj živčni sistem, ki te poskuša zaščititi pred tem, da nekaj ali nekoga, ki ti je pomemben, izgubiš.

Kaj narediti?

Ne obsojaj se.

Vprašaj se: “Česa me je strah, da bi izgubil/a?”

Tam je odgovor.

JEZA

Jeza je tvoj alarm, ne tvoja napaka.

Jeza je skoraj vedno zadnje čustvo, ki pride na površje.

Pred njo so druga, mehkejša čustva, ki jih pogosto ne opazimo ali jih potlačimo:

žalost, razočaranje, občutek nevidnosti, nemoč, sram, strah.

Ko ta čustva predolgo držimo v sebi, se nabirajo.

In ker jih ne izrazimo pravočasno, izbruhne tisto, kar ima največ moči: jeza.

Kaj narediti?

Namesto vprašanja “Zakaj sem spet jezen/na?” raje vprašaj:“Kaj me je zabolelo? Kje sem bil/a preslišan/a? Kaj sem predolgo držal/a v sebi?”

LOGOTERAPEVTSKI ZAKLJUČEK: Kaj nam težka čustva v resnici povedo

V logoterapiji negativnih čustev ne vidimo kot napak, ki jih je treba izbrisati, ampak kot usmeritve, ki nas vodijo bližje k resničnemu življenju (Frankl, 2006).

Vsako težko čustvo nosi pomen. Je del tvoje zgodbe, tvoje preteklosti, tvojega odnosa do sveta. Ni proti tebi — je zate.

Logoterapija pravi, da človek ni definiran s tem, kar se mu zgodi, ampak s tem, kako se odloči odgovoriti (Frankl, 2006).

In odgovor se vedno začne pri razumevanju:

→ jeza pokaže, kje je tvoja meja

→ ljubosumje pokaže, kaj ti je pomembno

→ utrujenost pokaže, kje potrebuješ počitek

→ jok pokaže, da si predolgo nosil/a sam/a

→ tišina pokaže, da si se nekoč moral/a zaščititi

→ umik pokaže, da telo išče varnost, ne pobeg

→ pretirana reakcija pokaže, da je v tebi več zgodovine, kot si misliš

Vse, kar čutiš, ima namen. Čustva niso tvoja sramota, čustva so tvoja povabila. Povabila do globljega razumevanja sebe. Do resnice, ki je bila predolgo tiho. Do življenja, ki ni samo preživetje, ampak smer.

Logoterapija verjame, da v vsakem človeku obstaja del, ki je večji od reakcije, močnejši od strahu in svobodnejši od preteklosti.

Ta del se oglasi vsakič, ko si dovoliš čutiti, ne zato, da se izgubiš v čustvu, ampak da preko njega najdeš smisel, pot, korak naprej, novo izbiro.

To je bistvo logoterapije. Ne da izbriše tvoje reakcije, ampak da ti pomaga najti tebe v njih. Da prepoznaš, kaj v tvojem notranjem svetu prosi po pozornosti.

In da vidiš sebe ne kot problem, ampak kot človeka, ki raste.

Vedno.Tudi v težkem. Še posebej tam. 🤍

VIRI IN LITERATURA:

Eisenberger, N. I., & Lieberman, M. D. (2004). Why rejection hurts: A common neural alarm system for physical and social pain. Trends in Cognitive Sciences, 8(7), 294–300. https://doi.org/10.1016/j.tics.2004.05.010

Frankl, V. E. (2006). Man’s Search for Meaning. Beacon Press.(Original work published 1946)

Frey, W. H. (1985). Crying: The Mystery of Tears. Winston Press.

LeDoux, J. E. (1996). The Emotional Brain: The Mysterious Underpinnings of Emotional Life. Simon & Schuster.

Porges, S. W. (2011). The Polyvagal Theory: Neurophysiological Foundations of Emotions, Attachment, Communication, and Self-regulation. W. W. Norton & Company.

Sapolsky, R. M. (2004). Why Zebras Don’t Get Ulcers (3rd ed.). Holt Paperbacks.

Siegel, D. J. (2012). The Developing Mind: How Relationships and the Brain Interact to Shape Who We Are (2nd ed.). Guilford Press.